VSRS Sodba I Ips 21617/2011-182

Jedro

Glede na drugačno vlogo izvedenca v postopku je v prvem odstavku 44. člena ZKP poudarek ravno na smiselni uporabi določb o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za izvedence.

Izpovedba oškodovanca, zaslišanega kot priče, v času, ko kazenska postopka še nista bila združena in še ni imel statusa obdolženca, ne predstavlja dokaza, pridobljenega s kršitvijo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ali dokaza, pridobljenega na podlagi nedovoljenega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni B. P. je dolžan plačati 200,00 EUR (dvesto evrov) sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo:

- Obdolženega S. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 168. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 96. člena ZKP je sodišče oškodovancu kot tožilcu B. P. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov obdolženca, ki so nastali od trenutka prevzema pregona od državnega tožilca dalje. Sodišče je oškodovanca kot tožilca na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

- Obsojenega Z. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi s 168. členom KZ-1, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo stroškov kazenskega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

- Obsojenega B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje pa kazen tri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 53. člena KZ-1 in četrtega odstavka 59. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni štiri mesece zapora, določene s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 37733/2010 z dne 10. 10. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 37733/2010 z dne 4. 12. 2012, in kazni pet mesecev zapora, določene s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 1688/2010 z dne 15. 11. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1688/2010 z dne 3. 9. 2013, določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora ter preizkusno dobo štiri leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrajne državne tožilke in izpodbijano sodbo pod točkama II/2 in II/3 izreka v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu B. P. za kaznivo dejanje po 266. členu KZ-1 pod točko II/2 določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 pod točko II/3 pa kazen tri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornika obsojenega B. P. zavrnilo kot neutemeljeno, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenemu B. P. naložilo plačilo sodne takse.

3. Zagovornik obsojenega B. P. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa še, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da Vrhovno sodišče kršitve pravice do obrambe v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke ne more presojati (peti odstavek 420. člena ZKP), saj zagovornik te kršitve ni uveljavljal že v pritožbi. Nadalje vrhovni državni tožilec meni, da se zagovornik ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja, kar ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti; da je sodišče ustrezno pojasnilo okoliščine glede delne izločitve podatkov iz izvedenskega mnenja; da se je sodišče druge stopnje že opredelilo do zagovornikovih očitkov o protispisnosti v prvostopenjski sodbi; da obravnavana kazenska zadeva ni vezana na odločitev v postopku o prekršku; ter da zagovornik z ostalimi navedbami nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Poleg tega sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona, saj je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

6. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika Vrhovno sodišče uvodoma poudarja (enako kot na primer v sodbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006 in številnih drugih), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

B-II.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ki jo je sodišče po njegovem stališču storilo s tem, ko na zahtevo obsojenčevega zagovornika ni izločilo izvedenca medicinske stroke in ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe za pridobitev novega izvedenskega mnenja. S tem v zvezi vložnik zatrjuje, da je podano nasprotje med obsojenčevim zagovorom in oškodovančevo izpovedbo, da o oškodovančevih poškodbah ni nobene medicinske dokumentacije ter da policija ni ugotovila nobenih nepravilnosti in nezakonitosti v obsojenčevem ravnanju, zato bi moralo sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja in preveritve strokovnosti izvedenskega mnenja pridobiti novo izvedensko mnenje. S slednjim bi bilo mogoče preveriti obstoj telesnih poškodb, preveriti oškodovančevo različico videnja dogodka, ugotoviti postavitev oseb in razdalje med njimi, sile, ki so delovale na oškodovančevo telo in odpraviti neskladja v oškodovančevi izpovedbi. Sodišče pa naj bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev obsojenčeve medicinske dokumentacije. Nadalje vložnik navaja, da je izvedenec medicinske stroke o oškodovančevi poškodbi zgolj sklepal, pri čemer je slepo sledil oškodovančevi izpovedbi z dne 8. 5. 2013, pri čemer je bila oškodovančeva izpovedba, podana v svojstvu priče, iz spisa izločena. Za vložnika nesprejemljive ugotovitve izvedenec ni razjasnil niti na zaslišanju.

8. Z zgoraj povzetimi navedbami je povezano tudi vložnikovo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po vložnikovem stališču se izvedensko mnenje opira na oškodovančevo izpovedbo, ko je bil zaslišan kot priča, ki je bila iz spisa izločena, čeprav je z združitvijo kazenskih postopkov S. K. dobil status obdolženca. V svojem mnenju je izvedenec povzel oškodovančevo izpovedbo, ki je bila iz spisa izločena, zaradi česar je obramba zahtevala izločitev celotnega izvedenskega mnenja, zaradi „okuženosti“ pa tudi izločitev izvedenca. Po vložnikovem zatrjevanju se izpodbijana pravnomočna sodba opira na dokaz, ki se ne more uporabiti obsojencu v škodo, saj je izvedenec nekritično sledil oškodovančevi različici opisa nastanka dogodka in se ni opredelil do obsojenčeve različice.

9. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi obsojenec ali zagovornik, ki ga je zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, na glavni obravnavi ali v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo podala dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Nasprotno, obsojenčev zagovornik je na naroku za glavno obravnavo 8. 5. 2013 nasprotoval dokaznemu predlogu zagovornice obsojenega Z. V. za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga (zagovornice obsojenega V.) uveljavlja vložnik šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri tem pa ne obrazloži, zakaj te kršitve obramba ni uveljavljala že v pritožbi oziroma ne zatrjuje, da drugostopenjsko sodišče tega ugovora ni upoštevalo. Dokazni predlog za pridobitev obsojenčeve zdravstvene dokumentacije je obsojenčev zagovornik podal na glavni obravnavi, v pritožbi pa je v okviru izpodbijanja dejanskega stanja navedel zgolj, da vpogled sodišča v kopijo obsojenčevega zdravstvenega kartona ne zadošča, saj ni jasno, ali je bil obsojenec bolniško odsoten zaradi oškodovančevih očitkov ali česa drugega, kar pa je zelo pomembno. Kršitve pravice do obrambe obsojenčev zagovornik s tem v zvezi ni uveljavljal. Tudi glede te kršitve vložnik v zahtevi ne obrazloži, zakaj je obramba ni mogla uveljavljati že v pritožbi. Zato Vrhovno sodišče vložnikovih navedb, s katerimi je uveljavljal kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Po prvem odstavku 44. člena ZKP se določbe od 39. do 43. člena o razlogih in postopku za izločitev sodnika smiselno uporabljajo tudi glede izločitve izvedencev, če zakon zanje ne določa drugače. Po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZKP predstavljajo razlog za izločitev izvedenca okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Drugi odstavek 41. člena ZKP določa, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev izvedenca zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Nadalje, Vrhovno sodišče je v sodbah I Ips 183/2003 z dne 12. 6. 2003 in I Ips 411/2006 z dne 7. 6. 2007 poudarilo, da je glede na drugačno vlogo izvedenca v postopku v prvem odstavku 44. člena ZKP poudarek ravno na smiselni uporabi določb o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za izvedence. Zato teh določb ni mogoče kar mehanično uporabljati, temveč je taka analogna aplikacija navedenih določb mogoča samo takrat, ko je to smiselno. Poudariti je namreč treba različnost vlog sodnika in izvedenca. Vloga sodnika je v tem, da sodi, oziroma presoja dokazno vrednost določenih dokazov in na podlagi skrbne presoje navedenega odloči o zadevi. Ravno zato, da na sodnika pri presoji dokazov (tudi presoji verodostojnosti obdolženca) ne bi vplivalo na primer začetno priznanje obdolženca dano policistom brez pravnega pouka oziroma kakršenkoli drug dokaz, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa (83. člen ZKP), je treba takega sodnika izločiti (razen, če vsebina očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo nepristranskost, kar pa je dejansko vprašanje, ki se presoja glede na vsebino dokaza). Smisel izločitve dokazov je torej v tem, da se nezakoniti dokazi na sojenju ne uporabljajo ter da se z njimi ne seznani tisti, ki vsebinsko odloča o zadevi. Povsem drugačna pa je kot rečeno vloga oziroma procesni položaj izvedenca. Izvedenec je namreč (podobno kot priča) dokazno sredstvo oziroma (za razliko od priče) posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja. Naloga izvedenca torej ni presoja dokazov, kot velja to za sodnika, temveč izdelava izvedenskega mnenja na podlagi abstraktnih pravil znanosti in stroke. Izvedenec mora biti res poleg tega, da je strokoven, tudi nepristranski, vendar pa se glede na njegov procesni položaj in naravo njegovega dela nepristranskost kot razlog za izločitev (6. točka 39. člena ZKP, sedaj 6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP) ne more ocenjevati po pravilih, ki veljajo za izločitev sodnika, oziroma tudi dobesedna uporaba določbe točke 4.a 39. člena ZKP (sedaj 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP) za izvedenca ne more priti v poštev enako kot tudi ne za tožilce, ker je ta določba strogo vezana na procesni položaj sodnika. Temu ustrezno pa je tudi postopek odločanja o zahtevi za izločitev izvedenca drugačen od postopka odločanja o izločitvi sodnika. O zahtevi za izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP (sedaj 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP) namreč odloča organ pred katerim teče kazenski postopek, pri čemer stranke nosijo trditveno in dokazno breme. Navesti morajo torej konkretne okoliščine in dejstva, na podlagi katerih menijo, da je izvedenec pristranski.

11. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v kazenski zadevi zoper tedaj obdolženega B. P. v okviru opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj z odredbo I Kpd 1824/2011 z dne 29. 5. 2011 odredilo izvedenstvo medicinske stroke, ki ga je zaupalo dr. V. S., dr. med., spec. kirurgu. Sodišče je izvedencu naročilo, naj vpogleda v priloženi kazensko preiskovalni spis, si priskrbi medicinsko dokumentacijo oškodovanih Z. V. in S. K., nato pa naj po ustaljeni praksi za oškodovanca poda izvid in mnenje, zlasti o vrsti, teži in načinu nastanka poškodb, ki sta jih utrpela, odgovori pa naj tudi na vsa druga vprašanja svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavi zadeve. Sodišče je izvedensko mnenje prejelo 21. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je s sklepom I K 21617/2011 z dne 21. 1. 2013 sklenilo, da se kazenska postopka zoper obdolžene S. K., Z. V. in B. P. z opravilnima številkama I K 21617/2011 in I K 1824/2011 združita ter se izvede enoten kazenski postopek, ki se bo vodil pod opravilno številko I K 21617/2011. S sklepom I K 21617/2011 z dne 29. 1. 2013 je sodišče prve stopnje sklenilo še, da se iz kazenskega spisa I K 1824/2011, ki je združen z zadevo I K 21617/2011, med drugim izloči tudi zapisnik o zaslišanju priče S. K. z dne 4. 11. 2011. Izločeno listino je sodišče, zaprto v posebnem ovitku, izročilo v hrambo preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kranju. Pred začetkom glavne obravnave z dne 8. 5. 2013 je obsojenčev zagovornik podal predlog za izločitev izvedenca in izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na oškodovanega S. K., saj se izvedensko mnenje opira na oškodovančevo izpovedbo, ki je bila izločena iz spisa. S sklepom I K 21617/2011 z dne 16. 5. 2013, nato pa še s sklepom z dne 9. 10. 2013, je sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja izločilo povzetek izpovedbe S. K. Izločitev je sodišče oprlo na smiselno razlago prvega odstavka 83. člena ZKP, saj oškodovanega S. K., ki je z združitvijo spisov dobil status obdolženca, ni mogoče zasliševati kot pričo. Izpovedba S. K. ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb kazenskega postopka, temveč je izločitev njegove izpovedbe zahtevala spremenjena procesna situacija. Sodišče je še ugotovilo, da so navedbe S. K. v njegovem zagovoru enake njegovim navedbam v kazenski ovadbi, zato po presoji sodišča ni bilo podlage za izločitev celotnega izvedenskega mnenja. Glede zagovornikove zahteve za izločitev izvedenca je sodišče presodilo, da je ta utemeljena z izvedenčevim nepoznavanjem spisovnega gradiva, kar pa ne more biti podlaga za dvom v izvedenčevo nepristranskost.

12. Sodišče druge stopnje je na enak, že v pritožbi uveljavljan očitek, odgovorilo, da obsojenčev zagovornik neutemeljeno graja delo izvedenca, ki se je v mnenju oprl na oškodovančevo izjavo, da ni šel k zdravniku, zaradi česar o njegovi poškodbi ni nobene zdravstvene dokumentacije, med tekom postopka pa je oškodovanec opisal poškodbo in okoliščine v zvezi s potekom dogajanja, glede na to pa je izvedenec sklepal o naravi poškodb. Izvedenec je mehanizem nastanka poškodb, kot ga navaja oškodovanec, opredelil kot sprejemljiv z medicinskega stališča oziroma objektivno možen, česar zagovornikova zatrjevanja, da obsojenec ni uporabil nobenih fizičnih ukrepov, ne morejo spremeniti. V zvezi z razlogi o izločitvi oškodovančeve izpovedbe iz izvedenskega mnenja in zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca je sodišče druge stopnje sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča kot prepričljive in procesno utemeljene.

13. Iz izreka prvostopenjske sodbe je razviden očitek obsojencu, da je kot uradna oseba pri opravljanju službe z zlorabo svojih uradnih pravic z drugim grdo ravnal in prizadel njegovo človeško dostojanstvo. Za presojo, ali je obsojenec v obravnavanem primeru grdo ravnal z oškodovancem, ni treba predhodno ugotoviti, da ga je lahko telesno poškodoval. Kaznivo dejanje po 266. členu KZ-1 storilec sicer lahko stori tudi tako, da drugega lahko telesno poškoduje, vendar obstoj lahke telesne poškodbe v obravnavanem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva, saj se obsojencu očita, da je z oškodovancem grdo ravnal. Dejstvo, da je obsojenec grdo ravnal z oškodovancem, saj je oškodovanec ob obsojenčevem ravnanju utrpel oteklino palca na levi roki, poleg tega pa ga je obsojenec butnil s čelom in nosom v steklo službenega vozila, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prič, fotografije oškodovančevega palca in listinske dokumentacije. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba pridobiti izvedenskega mnenja o oškodovančevi poškodbi in mehanizmu njenega nastanka. Ne glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno izločilo izpovedbo, ki jo je S. K. podal še kot priča. Namreč, procesna vloga obdolženca, ki jo je S. K. dobil z združitvijo kazenskih postopkov, ni združljiva z vlogo priče (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008). Niso pa utemeljene vložnikove navedbe o opiranju izvedenskega mnenja na nedovoljen dokaz, saj izpovedba S. K., dana na zaslišanju pred sodiščem v času, ko kazenska postopka še nista bila združena, ne predstavlja dokaza, pridobljenega s kršitvijo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ali dokaza, pridobljenega na podlagi nedovoljenega dokaza. Z navedbami, da je bil izvedenec zaradi seznanitve z oškodovančevo izpovedbo „okužen“, kateri je nekritično sledil, pa vložnik, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, ne podaja razlogov, s katerimi bi utemeljeval, da je bil izvedenec pristranski, temveč izraža nestrinjanje z izvedenčevimi zaključki. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Vložnik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da je sodišče prve stopnje vsebinsko in datumsko pomešalo listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer pripisuje manjši pomen izpovedbi H. zaradi primerjave z njegovim uradnim zaznamkom z dne 14. 4. 2010, čeprav se v spisu nahaja le njegov uradni zaznamek z dne 13. 4. 2010. Omenjeni dokument (vložnik ne pojasni točno, kateri dokument ima v mislih) je vsebinsko večkrat pomešalo s pisanjem A. D. z dne 14. 4. 2010. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do sodbe Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 206/2010 z dne 21. 10. 2011, ki je v postopku o prekršku dejansko stanje glede identičnega historičnega dogodka ugotovilo nasprotno od sodišč v obravnavani zadevi. Zato in ker so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe v nasprotju z listinami policije, ki glede obsojenčevega ravnanja ni ugotovila nepravilnosti in nezakonitosti, je po vložnikovem stališču podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Isto kršitev naj bi sodišče zagrešilo s tem, ko naj ne bi navedlo, katera prisilna sredstva je uporabil obsojenec, ko ni navedlo razlogov, zakaj so skladne izpovedbe P., H., D. in H. neverodostojne, in ko je spregledalo, da iz izpovedb D., V., O., K. in H. ne izhaja, da bi obsojenec vklenil oškodovanca. Po vložnikovem stališču v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi niso navedeni jasni in natančni razlogi o obsojenčevem naklepu, o njegovem zavedanju o protipravnosti njegovega ravnanja. Vložnik dopušča možnost, da obsojenec sploh ni zaznal svojega kaznivega dejanja. Nadalje, vložnik trdi, da je obsodilna sodba lahko le posledica kršitve pravice do nepristranskega sodnika; da je sodišče vsa dejstva presojalo preveč pavšalno oziroma se do njih ni opredelilo; in da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o protislovjih v oškodovančevi izjavi, ki izkustveno ni logična in ji ni moč slediti, popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju.

15. S takimi razlogi vložnik ne more uspeti. Na vložnikove, v pritožbi uveljavljane očitke o pomotnih zapisih datumov uradnih zaznamkov, je obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 8 in 9). Slednje je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer res nepravilno zapisalo datum uradnega zaznamka, ki ga je o izvedenem postopku napravil policist T. H., in da je pravilen zapis datuma na tej listini 13. 4. 2010, kar pa glede na to, da je to edini uradni zaznamek tega policista v zvezi s predmetnim postopkom, ne vpliva na jasnost in razumljivost prvostopenjske sodbe. Pritožbeno prikazovanje, da je sodišče prve stopnje omenjeni uradni zaznamek „pomešalo“ s pisanjem pomočnika komandirja Policijske postaje Kranj A. D. z dne 14. 4. 2010, pa je po presoji drugostopenjskega sodišča protispisno, saj ta listina, napravljena pred postopkom na Vrhovnem državnem tožilstvu in katero vložnik nekritično ocenjuje, že po logiki stvari ni bila predmet presoje. Po presoji sodišča druge stopnje so razlogi prvostopenjske sodbe jasni in prepričljivi kljub nepravilnemu zapisu datuma in nedoslednemu zapisovanju naziva dokumenta. Taki razlogi drugostopenjskega sodišča so logični in razumno utemeljeni ter jim ni nič dodati. S podajanjem lastne ocene navedenih listin ter verodostojnosti izpovedb prič vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Trditve o pristranskosti sodišča vložnik ne obrazloži, zato se do nje ni mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne sprejema izpovedb zaslišanih policistov, nimajo podlage v prvostopenjski sodbi. Sodišče je namreč podalo obširne razloge o verodostojnosti, zlasti pa nerelevatnosti njihovih izpovedb, saj so na kraj dogodka prišli kasneje in niso videli tistega dela dogajanja, ki je relevanten za obravnavano zadevo (sodba, strani od 16 do 18).

16. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine sodbe Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 206/2010 z dne 21. 10. 2011, odgovorilo, da take opredelitve sodišče prve stopnje res ni napravilo, kljub temu pa ni utemeljeno zagovornikovo stališče, da gre za pomemben dokaz, saj gre za vsebinsko ločena in postopkovno neprimerljiva postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v spisu in prvostopenjske sodbe ni razvidno, da bi sodišče dokaz z branjem omenjene sodbe (v zadevi o prekršku) sploh izvedlo. O neizvedenem dokazu se sodišče ni dolžno opredeliti. Prav pa ima sodišče druge stopnje, da gre za vsebinsko ločen postopek. Kazensko sodišče ni vezano na presojo okrajnega sodišča v zadevi o prekršku, v kateri je bil S. K. obravnavan zaradi kršitve javnega reda in miru.

17. Sodišče prve stopnje je obsojenčev naklep opisalo s tem, da je obsojenec oškodovanca, ne da bi ga pred tem opozoril ali mu dal kakršen koli ukaz in ne da bi se mu oškodovanec upiral ali ga napadel oziroma poskušal napasti, zgrabil za desno roko in mu jo zvil na hrbtu, ga z drugo roko zagrabil za vrat, ga porival z glavo naprej in nazaj, ga vsaj dvakrat butnil s čelom in nosom v steklo službenega vozila, ga zgrabil za prosto levo roko, pri čemer je oškodovanec udaril ob službeno vozilo in utrpel udarec v palec, ter ga vklenil (sodba, stan 22 in 23). Direktni naklep glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 pa je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da obsojenec v uradni zaznamek o uporabi prisilnih sredstev z dne 5. 4. 2010, ki sta ga sestavila skupaj s policistom T. H., ni vpisal, da je zoper S. K. uporabil prisilna sredstva, saj za njihovo uporabo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Obsojenec bi podatke o uporabi prisilnih sredstev glede na določbo 103. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006 in nasl.) moral vpisati, pa jih zaradi prikrivanja svojega protipravnega ravnanja ni vpisal (sodba, stran 24 in 25). Tudi ti razlogi so logični in razumno utemeljeni ter jim ni nič dodati. Vložnik z zatrjevano nejasnostjo in nerazumljivostjo teh razlogov podaja lasten pogled na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Sklepno vložnik še navaja, da sodišče druge stopnje ni opravilo preizkusa prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, temveč je napravilo zmotno presojo o pritožbenih navedbah glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Drugostopenjska sodba naj bi bila tudi tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. V zvezi s kršitvijo kazenskega zakona pa vložnik zatrjuje, da sta sodišči nepravilno uporabili kazenski zakon s tem, ko sta zaključili, da je obsojenec tudi drugo kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, saj že zavrženje kazenske ovadbe zoper policista H. potrjuje, da je v uradnem zaznamku o uporabi prisilnih sredstev vsebovano vse, kar glede na dejanski potek dogodka mora biti. Zato po vložnikovem stališču ni nobene podlage za očitek obsojencu, da bi bil v postopku zoper S. K. dolžan sestaviti kake listine, saj ni uporabil nobenih prisilnih sredstev.

19. V nasprotju z vložnikovimi navedbami je iz sodbe sodišča druge stopnje razvidno (sodba, stran 4, točka 4, in stran 15, točka 24), da je opravilo preizkus prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Z zgoraj povzetimi navedbami vložnik, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora in lastnega pogleda na dejansko stanje, ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in v zvezi s tarifnimi številkami 7111 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 238/2007
• Sodba I Ips 121/2007
• Sodba I Ips 50067/2010-264